Delo, maj 2024 in 24ur.com, april 2024: Ukradeni otroci
Na Inštitutu za DNK analize uspešno opravili DNK teste materinstva za Društvo izgubljeni otroci Slovenije
Društvo izgubljeni otroci Slovenije
‘Vlada bo predstavnikom mater domnevno ukradenih otrok nudila vso podporo’
V zvezi z domnevno ukradenimi otroki iz slovenskih porodnišnic v času nekdanje Jugoslavije je premier Robert Golob na seji DZ pojasnil, da naj bi bilo od 59 primerov 45 že zaključenih, 14 primerov pa je še odprtih. Zagotovil je, da bo vlada predstavnikom mater nudila vso podporo, prav tako je država zagotovila sredstva za izvajanje testov DNK.
Poslanec NSi Janez Cigler Kralj je ob začetku današnje seje DZ v vprašanju premierju navedel, da se v javnosti pojavlja vedno več trditev in dokazov, da so se med leti 1965 in 1991 tudi na območju Republike Slovenije dogajali primeri nezakonitih odvzemov otrok v porodnišnicah. Oblikovala se je skupina prizadetih mater, ki deluje tudi pod nazivom ‘Izgubljeni otroci iz Slovenije’ in je do danes obravnavala že skoraj 60 primerov domnevno ukradenih otrok v porodnišnicah, je poudaril. Zanima ga, kaj bo vlada storila, da se tragična zgodba domnevno ukradenih otrok v porodnišnicah dokončno razišče.
Golob se je strinjal, da so pričevanja mater srhljiva, je pa zavrnil, da aktualna vlada ni storila ničesar. Že lani poleti so predstavnike teh mater sprejeli v kabinetu predsednika vlade, je navedel in dodal, da so se ravno v času te vlade začele stvari premikati.
Ministrstvo za notranje zadeve je po Golobovih besedah že lani julija dalo navodilo upravnim enotam, naj sodelujejo s predstavniki društva oziroma materami, tudi ministrstvo za zdravje se trudi po svojih močeh.
Najpomembnejši premik pa vidi v tem, da se predstavnike mater domnevno ukradenih otrok podpre pri opravljanju testov DNK. Zaradi časovne oddaljenosti lahko pri pridobivanju dokumentacije prihaja do zapletov, analize DNK pa lahko pokažejo, ali gre v konkretnih primerih dejansko za otroke, ki so bili odtujeni, ali ne, je izpostavil.
Po Golobovih informacijah, ki niso preverjene, se jih je od 59 primerov 45 že zaključilo, ker niso našli dovolj dokazov, da bi nadaljevali postopke, 14 primerov pa je še odprtih in so za njihovo preiskavo pristojne ustrezne institucije. Menda pa so pri enem od teh primerov analize DNK pokazale, da bi lahko šlo za upravičen dvom v dejansko usodo tega otroka, je dodal.
Zagotovil je, da bodo v kabinetu predsednika vlade in na vladi predstavnikom mater nudili vso podporo. Predstavnike mater so napotili na društvo Ključ, ki je na razpolago za zagotovitev materialnih sredstev za izvajanje postopkov. Če se bo izkazalo, da to ni dovolj, pa bodo sprejemali nadaljnje ukrepe.
Po mnenju Cigler Kralja bi tako vlada kot premier lahko storila več, ob čemer vidi tri možne rešitve, in sicer ustanovitev vladne komisije, sprejem posebnega zakona za varstvo individualnih pravic in ustanovitev parlamentarne komisije.
“Če bi vedel, da bo vladna komisija pri tem lahko kakor koli pomagala, jo z veseljem ustanovimo. Verjamem, da se lahko o tem vsi strinjamo. Zagotovo pa ne bi želel, da na tako srhljivi zgodbi iz polpretekle zgodovine kdor koli dela politiko,” je med drugim poudaril Golob.
Sto mater dvomi, da so njihovi otroci mrtvi
Simona Šeremet Kalanj iz slovenskega Društva izgubljeni otroci ne trdi, da so vsi otroci živi, zagotovo pa niso vsi mrtvi.
V Jugoslaviji naj bi bilo po besedah srbskih društev za iskanje izgubljenih otrok v 70. in do konca 80. letih prejšnjega stoletja ukradenih, odvzetih in preprodanih 20.000 otrok. Aktivistka Simona Šeremet Kalanj iz slovenskega Društva izgubljeni otroci je v stiku z več kot stotimi slovenskimi materami, ki sumijo, da njihovi otroci niso umrli po rojstvu, ampak so bili prodani posvojiteljem.
Kot je povedala v Delovem podkastu Na robu, so se slovenske matere začele oglašati pred tremi leti. Takrat se je oglasilo prvih šest mater. »Na facebooku sem zasledila stran Usvojena djeca Jugoslavije, kjer je gospa Dragana Novmoski trdila, da je leta 1990 v mariborski porodnišnici rodila sina, o katerem so ji kasneje rekli, da je umrl. Da nikakor ne more pridobiti dokumentacije o svojem sinu. Meni je bilo to nepojmljivo. Živimo v Sloveniji, mi ne živimo v neki nerazviti državi. Zakaj Dragana od mariborske porodnišnice ne bi pridobila dokumentacije? Ponudila sem ji, da z njenim pooblastilom poskusim pridobiti dokumente. Eno leto in pol je trajalo, da sem pridobila njeno odpustnico, na kateri piše, ‘otrok je zdrav, dejte mu kapljice AD, trikrat na teden, po enem mesecu ga pripeljite na kontrolo’. Dragana nima svojega sina, njej je bilo rečeno, da je otrok umrl.«
Društvo je kasneje odkrilo, kdo je bil posvojitelj in kje sin danes je. A tako kot mnogi v tej zgodbi ne želi opraviti preiskave DNK. »Težko je kopati po svoji preteklosti. Marsikdo čaka, da bodo posvojitelji umrli. Pripravljenost na resnico je odvisna od tega, kako je otrok živel, v kakšno družino je bil posvojen. Trideset tisoč mark, kolikor je bila cena za novorojenčka, če je bil lep in zdrav, ni imela vsaka družina. Običajno so bile to zelo premožne družine. Razumljivo je, da se ne želijo odpovedati vsemu dobremu, marsikdaj je vprašanje tudi dediščina. Ko se zgodi smrt posvojitelja, takrat so potem večkrat pripravljeni sodelovati.«
Zgodba je vzniknila v Srbiji, kjer je Udruženje za istinu in pravdu o bebama (Društvo za resnico in pravico o dojenčkih), ki ga vodi Radiša Pavlovič, razkrilo že kar nekaj primerov. Evropsko sodišče za človekove pravice je Srbiji naložilo sprejetje zakona, ki bo omogočil nadaljnje preiskave. V Sloveniji je bila ustanovljena parlamentarna preiskava, s primeri pa se ukvarja tudi specializirano državno tožilstvo.
Simona Šeremet Kalanj v podkastu pojasnjuje, kako potekajo preiskave, koliko primerov obravnava specializirano državno tožilstvo in kaj so do zdaj ugotovili.
Pravi še, da se tako v Mariboru, Kranju in Kopru na pridobljenih dokumentih o domnevno mrtvih otrocih ves čas pojavljajo enaka imena zdravnikov in medicinskih sester. Nekaj od teh je menda še živih. Sogovornica si prizadeva, da bi kriminalisti čim prej stopili do njih in jih zaslišali. »Sama sem se namenila obiskat zdravnico v Mariboru, pediatrinjo, ki je še živeča. Kriminalist iz Maribora mi je zagotovil, da jo bo obiskal. Ne vem, ali jo je. Nikoli nisem od njega dobila povratnih informacij. To bi pa mi pravzaprav radi dosegli. Sodelovanje s policijo. Ne trdim, da so vsi ti otroci živi, vem pa, da niso vsi mrtvi. Prav je, da se resnica odkrije.«
Prek društva so do zdaj deklici iz Velenja, pripeljani iz Bosne in Hercegovine kot novorojenko, našli in jo seznanili z biološko družino. Deklica je ves čas vedela, da je posvojena, ni pa vedela, da je bila kupljena.
Vsem primerom je skupno to, da matere trupla otroka niso smele niti videti niti ga pokopati. Odgovarja tudi na vprašanje, ali je bilo to za tisti čas nenavadno. Pa tudi, zakaj je bila sploh potreba po kupovanju otrok, če so na območju Jugoslavije obstajale sirotišnice. »Na otroka se je čakalo leta in leta, če se je sploh dočakalo. Posvojitelji tudi niso hoteli vsakega otroka. Otroci so bili izbrani. Svetle polti, modrih oči, črnih las. Zaželeno je bilo, da so starši intelektualci. V sirotišnicah so bili drugačni otroci. Želeli so, da je otrok, če je šlo za deklico, nekako podoben prihodnji posvojiteljici. Marko Ivić je mislil, da bo zakonito posvojil otroka, in je slikovito prikazal, kako je potekal postopek. Ko je prišel v porodnišnico, mu je zdravnik rekel, ‘daj roko na posteljo žene, ki je najbolj podobna tvoji. Uredili vam bomo papirje, potni list in otroka boste lahko odpeljali v Nemčijo’. Marko Ivič živi v Nemčiji in ga danes ščiti nemška policija kot zaščiteno pričo.«
Pravi še, da se tako v Mariboru, Kranju in Kopru na pridobljenih dokumentih o domnevno mrtvih otrocih ves čas pojavljajo enaka imena zdravnikov in medicinskih sester. Nekaj od teh je menda še živih. Sogovornica si prizadeva, da bi kriminalisti čim prej stopili do njih in jih zaslišali. »Sama sem se namenila obiskat zdravnico v Mariboru, pediatrinjo, ki je še živeča. Kriminalist iz Maribora mi je zagotovil, da jo bo obiskal. Ne vem, ali jo je. Nikoli nisem od njega dobila povratnih informacij. To bi pa mi pravzaprav radi dosegli. Sodelovanje s policijo. Ne trdim, da so vsi ti otroci živi, vem pa, da niso vsi mrtvi. Prav je, da se resnica odkrije.«
Prek društva so do zdaj deklici iz Velenja, pripeljani iz Bosne in Hercegovine kot novorojenko, našli in jo seznanili z biološko družino. Deklica je ves čas vedela, da je posvojena, ni pa vedela, da je bila kupljena.
Vsem primerom je skupno to, da matere trupla otroka niso smele niti videti niti ga pokopati. Odgovarja tudi na vprašanje, ali je bilo to za tisti čas nenavadno. Pa tudi, zakaj je bila sploh potreba po kupovanju otrok, če so na območju Jugoslavije obstajale sirotišnice. »Na otroka se je čakalo leta in leta, če se je sploh dočakalo. Posvojitelji tudi niso hoteli vsakega otroka. Otroci so bili izbrani. Svetle polti, modrih oči, črnih las. Zaželeno je bilo, da so starši intelektualci. V sirotišnicah so bili drugačni otroci. Želeli so, da je otrok, če je šlo za deklico, nekako podoben prihodnji posvojiteljici. Marko Ivić je mislil, da bo zakonito posvojil otroka, in je slikovito prikazal, kako je potekal postopek. Ko je prišel v porodnišnico, mu je zdravnik rekel, ‘daj roko na posteljo žene, ki je najbolj podobna tvoji. Uredili vam bomo papirje, potni list in otroka boste lahko odpeljali v Nemčijo’. Marko Ivič živi v Nemčiji in ga danes ščiti nemška policija kot zaščiteno pričo.«